Zaključki konference

OKROGLA MIZA S STROKOVNE KONFERENCE

Med predavanji priznanih znanstvenikov s področja kulture in turizma je bilo poudarjeno nekaj tem, ki so ključne za uspešno realizacijo projektov s področju kulturnega turizma.
To so:

1. ZAKONSKA REGULATIVA
2. RAZVOJNE MOŽNOSTI
3. EDUKACIJA


1. ZAKONSKA REGULATIVA

Problematike se je dotaknila v več nivojih. Eden se vsekakor nanaša na zaščito in vključuje elemente, ki bi morali jamčiti, da bo ostala tradicionalna kultura kot eden izmed najbolj občutljivih delov dediščine ohranjena v svojih avtentičnih oblikah in da bodo prilagoditve, ki se dogajajo na področju povezovanju s turističnim sektorjem, popolnoma zaveste in da nikoli ne bodo v škodo tradicionalnemu nasledstvu.
Del predavanj in diskusij se je dotaknil tudi vprašanj registracije, zaščite izvirnosti in definiranja standardov kvalitete. Primeri iz prakse (še posebej slovenske, ki jo je poudaril dr. Bogataj) dokazujejo potrebo po izdelavi zaščitne znamke – zato je eden izmed zaključkov, da projekt CRAFTATTRACT v nadaljnjem delovanju oblikuje svojo znamko.
Takšna razmišljanja se jasno navezujejo na obstoječe iniciative, ki jih je omenila tudi kolegica Manda Horvat iz Ministrstva za turizem, kjer se v preteklih letih intenzivno zalagajo za razvoj kontinentalnega turizma s poudarkom na vaških območjih in sicer z vrsto ukrepov in spodbud (za obnovo tradicionalne hiše in vaških gospodarstev, pomoč tradicionalnim obrtem, kreiranju spominkov in podobno). Že so definirani tudi standardi, po katerih se dela in dodeljujejo podpore. Eno izmed spornih vprašanj je pripravljanje hrane na tradicionalen način, za katerim obstaja vse večja potreba, vendar pa je zakonska regulativa glede tega vprašanja zelo toga (prepoved streženja in priprave v lesenih in glinastih posodah), čeprav nematerialna dediščina vključuje pripravo hrane na tradicionalen način in  je to del tradicionalne ponudbe. Vsekakor treba upoštevati tudi zdravstvene in varnostne ukrepe, da se ne bi ogrozilo ljudsko zdravje, vendar pa je vprašanje, ali je to možno z uporabo tradicionalnih načinov.
Dr. sc. Tomislav Šola je primerjal nujnost spremembe pristopa z nekimi drugimi zadevami, kjer obstaja več pozitivnih premikov (npr. upoštevanje potreb invalidnih oseb), pri čemer je poudaril, da so potrebna pravila, ki bi bila logična in bi veljala za področje tradicionalne dediščine, ki pa ne bi nujno korespondirala z drugimi sektorji. Izjema od splošnih standardov in ustvarjanja posebnih samo za tradicionalno kulturo ne mora pomeniti, da so le-ta škodljiva – enostavno so drugačna.
Goranka Horjan je poudarila opravljanje storitev v dediščinskem objektu, ki ponekod težko zadovolji z zakonom predpisane standarde (višina in podobno), vendar pa bi morali poskusiti dobiti certifikat in upoštevati izjeme – dediščinske licencirane lokacije in licencirani proizvodi bi bili lahko izvzeti iz standardne zakonske regulative, seveda pa morajo biti varni in zdravi za uporabnike.

2.  RAZVOJNE MOŽNOSTI

Dr. sc. Aleš Gačnik je poudaril, da je potrebno v nadaljevanju projekta raziskati modele, ki bi oživili razvoj prostora. Nekje obstajajo delavnice, vendar pa ni več obrtnikov ali pa je obratno. Z modeli bi raziskali, kako vzpostaviti partnerstvo: obrtniki- dediščina- turistična ponudba.  Zato bi bilo potrebno napraviti analize – kakšni so interesi obrtnikov, dediščinskih institucij, ki se s tem ukvarjajo in kakšen je interes turističnih institucij oziroma na kakšen način želijo sodelovati z dediščinskimi ustanovami in obrtniki. To bi lahko bila ena izmed glavnih nalog regionalnih Centrov tradicionalnih obrti in znanj.
Dr. sc. Tomislav Šola je prenesel izkušnje Kanade, s katerimi se je pred kratkim srečal – posebej glede modela ekonomuzeja. To je primer, kako tržno oblikovati te turistične produkte, kako komunicirati s trgom in publiko. Morali bi videti možnosti ustanovitve takšnih ekonomuzejev na območju Hrvaške in Slovenije.  Še posebej je poudarjena potreba po angažiranju profesionalcev v implementaciji dediščinskih projektov, ker površen amaterski pristop lahko nanese veliko škodo.
Metka Fujs je apostrofiral vlogo muzeja kot institucije – to je ta, ki čuva predmete, informacije in dokumentacije, prav tako pa je nujno imeti na terenu dejavne ljudi - nosilce tradicionalnih znanj. Če bi obrtniki izginili, bi izginili tudi muzeji, ki se z njimi ukvarjajo, torej, potrebno je vzpostaviti vezo med obrtniki in muzejem, hkrati pa podučiti mlajše generacije, da  bi še naprej negovale te obrti, znanja in veščine.
Goranka Horjan je poudarila problematiko trga, ki neusmiljeno deluje po zakonih ponudbe in povpraševanja. Postavlja se vprašanje, kako ohraniti lokalno prepoznavnost v globalnem svetu. Posebno področje turizma implementira razne „lažne“ tradicionalne elemente v ponudbo, s čimer želi odgovoriti na tržne zahteve. Postavlja se vprašanje možnosti kontrole velikega števila interesnih skupin, ki delujejo v turizmu. Kot največji problem je navedla distribucijo (celo v hitro rastočih sektorjih, kot so kulturne industrije, kar je pereč problem), ki se lahko reši samo s premišljenimi skupnimi iniciativami in umreževanji. 

3. EDUKACIJA

Transfer znanj in spretnosti v novih pogojih, ki deluje na trgu, je danes kompleksna naloga in zahteva kontinuirano usposabljanje in učenje.
Lidija Nikočević je poudarila, da obrtniki, ki se ukvarjajo s proizvodnjo spominkov, ne poznajo tržnih pristopov (kako in kje plasirati svoje proizvode) in da pri tem potrebujejo strokovno pomoč. Če bodo ostali prepuščeni sami sebi, se bo njihova dejavnost ugasnila ne glede na kvalitetne in poceni spominke. Potrebna je povezanost med vsemi udeleženci v tem procesu, pa tudi raznih interesnih skupin in državnih in regionalnih organov uprave.
Irena Roškar je dejala, da mora imeti današnji podjetnik, ki vstopa v biznis, celoten spekter znanj, da bi lahko svoj proizvod uspešno predstavil na trgu in pri tem imel uspeh. Tradicija ne bi smela biti nostalgija, kar tudi danes  ostaja kot vrednost. Tradicionalni predmeti lahko koristijo tudi današnjemu potrošniku in lahko obstanejo na ta trgu edino na takšen način.
Ministrstvo za turizem ponuja vrsto spodbud za posamezne segmente, ki vključujejo tudi tradicionalne obrti - od natečajev za dizajnerje in proizvajalcev spominkov, vendar pa je še vedno premalo prijavljenih, čeprav je za pričakovati večji odziv v prihodnosti. 
Vsi prisotni so poudarili nesporno važnost edukacije za ustvarjanje strateških partnerstev. V nekaterih dediščinskih institucijah obstajajo primeri dobre prakse, na primer v Etnografskem muzeju v Zagrebu, ki  je injiciral prodajo  tradicionalnih izdelkov domače obrti v svojem prostoru, je povedala Iris Biškupić Bašić, ki pa je pri tem omenila tudi dejstvo, da vsak poskus reklamiranja, uvajanje atraktivne embalaže, „zgodbe“ o predmetih in podobno podraži ponudbo, zato takšne in podobne akcije redno ostajajo osamljen primer. Težko je educirati tudi proizvajalce – to dokazuje tudi primer lesenih otroških igrač na območju Hrvaškega Zagorja. Morali bi  uporabljati ekološke barve in ne uporabljati žebljičke, sicer igrače niso primerne za najmlajše otroke. Tradicionalni obrtniki v novih predlogih najpogosteje vidijo samo strošek, ne pa tudi svoje koristi.
Prav tako bi bilo pomembno imeti tudi primerno ekološko vrečko, v kateri bi takšen spominek zapakirali.

Pri sumiranju zaključkov so moderatorji okrogle mize izstavili nekaj bistvenih točk, ki so hkrati tudi smernice za bodočo rast projektov CRAFTATTRACT:
- razpravljanje o možnostih ustanovitve ekonomuzeja v obmejnem območju.
- nadaljnje spodbujanje tradicionalnega obrtništva skozi regionalni princip
- nadaljnja edukacija vseh udeležencev in uporabnikov
- institucionalno partnerstvo in umreževanja vseh dejavnikov s ciljem ustvarjanja specifične tržne ponudbe
- edukacija in pomoč pri uporabi različnih možnosti stimulacije in podpor